Miša Margan
Spomini na otroštvo!
27.3.2010 11:32 - Murska Sobota - Da se tudi v Prekmurju nekaj dogaja mi je še v posebno veselje. Zadnje čase me v Mursko Soboto vlečejo različne priložnosti. Lahko bi rekla, da sem pred leti zanemarjala mesto, v katerem sem odraščala.
Kadarkoli pridem v Soboto, se zapeljem po Lendavski ulici, ki jo imam v malem prstu. Tam je stal (še vedno stoji) blok, kjer sem preživela čudovite trenutke. V bloku na Lendavski sta živela moja babica in dedek, ki sta žal že pokojna. Sedaj sem ena redkih, ki jima še nosim cvetje na njun grob. Ampak spomini mi vedno znova zaživijo, ko sem v tem čudovitem mestu.
Murska je v mojem spominu veljala za mesto miru in spokoja, kajti vedno znova, ko sem prišla na počitnice sem si oddahnila od mestnega vrveža v Mariboru. Nekako je bila vedno korak za mano, čeravno se je sedaj v vseh teh letih pošteno spremenila.
Dobila je nove bloke, nove stolpnice in nove prebivalce. Ne dolgo nazaj sem zvedela, da sem v Soboti živela v »židovskem bloku«, ki je veljal za prvi blok, ki je imel dvigalo v Murski Soboti. Si lahko predstavljate? Res je imel dvigalo in kot otroku se mi je zdel pravi luksuz, da sem se pripeljala do tretjega nadstropja. Babičino stanovanje je imelo balkon s čudovitim razgledom. Na balkonu so vedno cvetele sezonske rožice, ki jih je zalival predvsem moj dedek Nono. Na tem balkonu sem sanjala o prvih simpatijah, ki sem jih srečala le ob počitnicah in na tem bloku sem pričela pisati moje dnevnike, katere pišem še dan danes. In sedaj vam bom napisala en odlomek iz mojega prvega dnevnika, ki sem ga pisala prav na tem balkonu.
Ja moja Murska…
26.4. 1992 NEDELJA (vreme je bilo SONČNO)
Danes je bil dober dan 27 – 28 stopinj full vroče. No zjutraj se zbudim ob 9.30, pojem in se oblečem. Potem se grem z Nonotom šah (Nono je bil moj dedek o.p.). Spet zgubim. Po tem grem na igrišče. Igramo tenis. Dejana kličem ITI. Včeraj je en fant spuščal zmaja. Malo me spominja na Roka. Je lušten. No meni danes reče Dejan, da je ta v mene. No zvečer smo bili pred našim blokom in smo se pogovarjali. Pa pride on in še dva druga. Potem gremo punce na travo in se pripelje do mene fant na kolesu. Vpraša me če ima tisti fant v zeleni trenirki pri meni kaj šans. (Mislil je tega, ki mi je itak bil všeč) Jaz ga pogledam, pogledam tistega fanta in rečem NE. Pa me vpraša: Niti malo? In rečem NE. Tele jaz, na mesto da bi rekla MOGOČE. Potem bi jih lahko malo zafrkavala. Jaz mislim, da je fant, ki me je to vprašal upal da bom rekla NE. Tak je zgeldal. Noja. Upam, da me bo še enkrat vprašal. Eh, zdaj pa sem res že izbirčna. Pa kaj.
Če bi vam želela razkriti kako se je zgodba nadaljevala bi morala spisati celo knjigo. Mogoče pa me prime, da svoje dnevnike (5 knjig je že) predam nekomu, ki bo sestavil potovanje mojega časa.
Dnevnik sem začela pisati 25.5. 1991. Torej je od tega minilo že devetnajst let. Ko sem napisala zgornji odstavek sem bila stara natanko 13 let. Tja kako čas beži… in morem vam priznati, da še dan danes pišem dnevnik. Včasih sem ga pisala na roko, sedaj pa ga napišem na računalnik in si natisnem besedilo, ki ga nato nalepim v knjigo. Res ni ga lepšega, ko t vzeti spomine v roko in prebrati besede. Veliko stvari pozabimo in če pišeš dnevnik, imaš vedno znova ob sebi tisto, kar ti je nekoč veliko pomenilo.
Naredimo preizkus: Se spomnite leta 1991? Kaj je zaznamovalo tisto leto? Ja VOJNA…
28.6.1991 PETEK
Dragi dnevnik!
Pišem te zato, ker je vojna med JLA in nami. Ubitih je bilo že veliko ljudi. Poročila so bolj dolga kot ponavadi. Moja mama je že čisto panično nora. Vse stare babe pa zganjajo še večjo paniko. Smo v vojnem stanju in pripravljeni moramo biti na vse. Mogoče je le ta sreča, da so počitnice in da otroci nismo v šolah. Po televiziji kažejo posnetke ubitih ljudi in drugo. Bojim se le, da bo še hujše. Upam, da se bo to vse kmalu nehalo. Zdaj ne morem niti k babici Hildi v Mursko Soboto. Doma pa je že tako tečno. Edino pri miru smo mi otroci, ki se še ne zavedamo posledic. Upam, da se bo vojna kmalu končala.
3.7.1991 SREDA
Danj je potekal kot vedno. Moja mama je morala na dežurstvo v Krajevno skupnost v slučaju napada. Med tem, ko je bila mama v KS sva midva z Markom spekla pecivo, da bi jo razveselila, ko bi se vrnila domov. Pecivo je bilo slastno, ko je bilo še toplo. A ker sva pozabila na pecilni prašek in ker sva pecivo pekla brez recepta po sistemu (vse zmešaj in daj peči) je nastalo iz tega pecivo, ki je bilo trdo kot kamen. Ko se je moja mami vrnila je bilo tako trdo, da ga nismo mogli niti prerezat. Tako je dobilo ime »Hammer pecivo« saj bi z njim lahko zabijal celo žeblje.
Tole sta bila dva zapisa iz tistega časa. Mogoče me še prime in napišem še kakšen utrinek…do takrat pa uživajte v današnjem dnevu.
Vaša MIŠA
Oglejte si še druge objave osebe Miša Margan:
Za pisanje komentarjev se morate prijaviti v sistem, če še niste registrirani se brezplačno registrirajte. Kliknite za prijavo ali registracijo!